Kljub temu, da sem se trudil živeti zdravo me je izdalo zdravje. Bil sem na robu smrti, zdravniki pa mi niso znali pomagati.
Moje zdravstvene težave so se začele leta 2014.
Bil sem utrujen, kar naenkrat so se mi začele močne driske, dobil sem razjede v ustih, bil sem bled in z ogromnimi podočnjaki.
Vse to sem pripisoval oslabljenemu imunskemu sistemu, stresu, pretiranemu delu in preveliki količini treningov.
K zdravnikom nikoli nisem maral hoditi, čakal sem, da si organizem sam opomore.
Začelo se je z driskami, nato je šlo samo še navzdol. Tako shiran sem bil med boleznijo.
Pred vsakim poletjem sem imel navado povečati količino kardio treningov, ob vsem tem pa sem tudi veliko delal in premalo spal.
Fizično sem se sicer dobro počutil in pazil sem na prehrano, ampak kljub temu sem imel povsem uničeno prebavo.
Kljub počitku je bilo vsak dan huje.
Bolelo me ni nič, sem pa imel močne driske, iz dneva v dan več.
Delal sem vse tisto, kar počnejo ljudje s prebavnimi težavami- jedel prepečenec in počival, a nič ni pomagalo. Stvar se je samo še stopnjevala. Uničeni prebavi so se pridružili refluks, hiranje, bolečina v trebuhu in močni krči.
Od bolečin sem šepal pri hoji, kljub ogromnemu pragu bolečine.
Bil sem popolnoma drug človek, dobesedno sem umiral od bolečin.
Naposled sem le odšel k zdravniku.
Takoj mi je rekel, da imam akutno vnetje želodčne sluznice in mi predpisal zdravila proti kislini ter medicinsko oglje proti driski.
Pa ni pomagalo.
Kar hitro je sledil nov obisk pri zdravniku in ta mi je predpisal še večjo dozo zdravil.
Sledilo je še več bolečine in še več težav: slabost, driska, težke noge, refluks, zgaga in ker nisem mogel jesti, sem začel hirati.
Zdravniki so mi govorili samo to, da sem hipohonder, jaz pa sem umiral od bolečin.
Tudi specialisti niso ugotovili nič pretresljivega, razen rahlega vnetja.
Niso mi vzeli odščipa za bakterijo Helicobacter Pylori, kar je bilo usodno!
Gastroenterolog ni opravil testa na bakterijo Helicobacter Pylori!
Naročil mi je le , naj se še naprej zdravo prehranjujem, jemljem zdravila proti kislini, pijem čim manj alkohola in naj se ne sekiram.
Jaz pa sem imel vse več težav, drisko. Vse manj je bilo hrane, ki sem jo lahko jedel.
Ko mi je osebni zdravnik svetoval, naj se umirim, ker naj bi se mi vse skupaj lahko dogajalo tudi na psihični bazi, mi je bilo dovolj vsega.
Zamenjal sem zdravnika in samoplačniško opravil test na omenjeno bakterijo.
Izkazalo se je, da jo imam.
Nova zdravnica mi je dala antibiotike, ki pa že spet niso pomagali.
Ko sem po 14 dneh prišel nazaj v ambulanto, mi je – ne da bi karkoli preverila– predpisala le še močnejše antibiotike.
Takšne, ki se jih ne sme jemati kar tako, takšne, ki so mi “sčistili celo črevesje.”
Od takrat naprej se mi je življenje obrnilo na glavo.
Ne samo, da sem imel driske, tudi shujšal sem, izjemno mi je padel pritisk, imel sem težave z aritmijo, imunskega sistema sploh nisem več imel.
O dobri koncentraciji in spominu sem lahko samo še sanjal.
Tisto kar je bilo najhuje – nisem več čutil mišic, nisem čutil nog!
Nisem mogel normalno niti hoditi niti sedeti…
Pošiljali so me k različnim specialistom in vsak teden opravljali različne preiskave – bil sem na gastroskopiji, kolonoskopiji, na ultrazvoku, na pregledu avtonomnega živčevja.
Moja zdravnica ni pravilno prebrala izvida od testiranja na bakterijo e. coli in mi je kljub negativnem izvidu predpisala še antibiotike, ki jih sploh nisem potreboval!
V neki fazi sem hkrati jedel kar pet vrst antibiotikov.
Edino, kar mi je vedno kazalo zelo dobro, je bil hemoglobin v krvi.
“Zdravniki so se izgovarjali na mojo dobro kri in naj me ne skrbi, dokler je kri v redu.
A kri je bila dobra samo zato, ker sem se celo življenje ukvarjal s športom, nisem kadil, nisem pil, vedno sem se zdravo prehranjeval.
Opozarjal sem jih, da se bo kmalu spremenilo tudi to.
Vse skupaj se je vleklo in medtem ko čakaš na preglede in rezultate le teh, preživljaš živi pekel.
Dokler obstaja sum, da je kaj tako resnega, ne moreš normalno funkcionirati, grozne misli se ti podijo po glavi.
Najhuje je bilo, ko so mi zdravniki povedali, da sumijo, da so to znaki multiple skleroze.
V zelo kratkem času sem zelo shujšal, to pa me je tako psihično, kot tudi fizično popolnoma spremenilo. Bili sta me sama kost in koža.
Zdravnica mojega stanja ni jemala resno in ves čas sumila, da se izmišljujem, tako da je za mojo psihično uravnovešenost prosila za mnenje psihiatra.
Absurdno je to, da sem edino za ta pregled takoj dobil nujno napotnico, za ostale preglede, ki so bili res nujni, pa sem čakal šest do devet mesecev.
Psihiater me je temeljito pregledal in ocenil, da sem povsem stabilna oseba.
Rekel mi je, da težav s črevesjem zagotovo ne bom rešil pri njem.
Na koncu se je zgodilo še to kar sem ves čas opozarjal – padle so mi vrednosti hemoglobina.
Postal sem anemičen in imel zelo povišane vrednosti jetrnih encimov.
Vse skupaj se je vleklo kakšni dve leti, na koncu pa mi je zdravnik rekel besede, ki jih ne bom nikoli v življenju pozabil, besede, ki so najbolj bolele: “Poglejte, gospod, tudi zdravniki imamo pravico včasih od kakšnega pacienta dvigniti roke…”
Poglobil sem sem se v iskanje in reševanje težav v želodcu in črevesju.
Pričelo se je samozdravljenje.
Začel sem se tudi veliko sprehajati v naravi, v gozd sem hodil po kisik, na sprostitev.
Vedno sem bil borec, ampak bilo je zelo težko, ker sem bil sam.
Ko sem se sprehajal sam, sem se poskušal najti, se motivirati …
Govoril sem si: “Zmorem, uspelo mi bo, zdrav sem.”
Ves čas sem imel v glavi, da je nekaj narobe s hrano, nekaj mi ne odgovarja, vse ostalo je samo posledica.
Tudi fizično sem se spremenil – povsem shiran, neobrit in neostrižen.
Večina ljudi se mi je posmehovala, me gledala z zaničevanjem.
Ker sem bil čisto shiran, so mislili, da sem zapadel v drogo.
Ta hoja po gozdu je bila borba z demoni, borba s samim seboj.
Zadal sem si cilj, da bom vsakič naredil osemkilometrski krog.
To je bilo v mojem stanju, kot da bi zdaj rekel, da grem en krog okoli sveta.
Ko je bilo le možno, ko ni bilo nikogar, sem hodil tudi po vseh štirih. To so bile takšne bolečine, da tudi jokati nisem več mogel. Takšno je bilo moje trpljenje.
Na celotno bolezen danes gledam kot na neke vrste blagoslov.
Ne sprašujem se več, zakaj se mi je to zgodilo. Vedel sem, da moram narediti neko spremembo in sprejel dejstvo, da mora vsak nositi svoj križ.
Mislim, da mi je tisti zgoraj pokazal, da telesa ne smemo trpinčiti in misliti samo na zunanjost, pač pa, da se je treba najti in povezati s telesom.
Ko zdaj pogledam, kako izgledam, svojo miselnost in performans, je to kot noč in dan.
Kot da bi se na novo rodil.
Sam sebe imam rajši takega.
Sedaj pa čutim, da je moje poslanstvo pomagati drugim.
Ljudje se moramo naučiti biti bolj prijazni in strpni drug do drugega, pokažimo malo več razumevanja, saj ena lepa beseda lahko nekomu spremeni življenje.
Vsak ima svojo zgodbo, ki je ne poznamo!
Ne obsojajmo, temveč raje pomagajmo!
Vedno sem se bal smrti, a ko sem ji bil tako blizu, da so me v spanju preverjali, če še diham, se nisem niti malo bal.
Vsi so imeli večji strah od mene.
Edino, česar sem se bal, je bila nemoč in velikokrat je ta nemoč povezana z neznanjem oziroma nevednostjo.
Zdaj vem in zdaj imam znanje – znanje, ki ga bom z veseljem in celim srcem podelil z vami!
Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano.
Ponudniki prehranskih dopolnil nismo strokovnjaki s področja zdravja in zdravil, zato lahko nepravilno izbran izdelek, neustrezno prepoznani znaki bolezni in nepravočasno zdravljenje resno ogrozijo stanje uporabnika oziroma bolnika. Svetujemo, da se pred uporabo prehranskega dopolnila posvetujete z
zdravnikom ali farmacevtom. Pri tem bodo upoštevali vaše zdravstveno stanje in uporabo drugih zdravil, skrb za zdravje in varnost pa bosta vedno na prvem mestu.
2023 © Bobanpaukovic.com | Vse pravice pridržane. | Pogoji poslovanja | Made by OptiBull.si